Travmatske rane so poškodbe tkiva, ki jih povzročajo zunanji dejavniki. Delimo jih na odprte in zaprte.

  • Odprte rane so tiste, iz katerih kri odteka skozi odprtino na koži, istočasno pa v rano prosto vstopajo bakterije, ki lahko povzročijo okužbe. Zato sta glavni nevarnosti odprtih ran krvavitev in okužba.
  • Zaprte rane so tiste, iz katerih kri odteka iz krvnega obtoka, vendar ne zapušča telesa, temveč se nabira v podkožju, sklepih, organih in telesnih votlinah, kar imenujemo notranja krvavitev. Največjo nevarnost zaprtih ran predstavljajo šok in poškodbe notranjih organov in okolnih tkiv zaradi hematoma.
    Vsako rano spremlja tudi krvavitev. Glede na prizadete žile, iz katerih krvavi, razlikujemo:

    • kapilarno krvavitev: prisotno pri vsaki rani. Iz rane kri mezi, izguba krvi pri kapilarni krvavitvi je zanemarljivo majhna;
    • vensko krvavitev, pri kateri je kri zaradi deloma porabljenega kisika temno rdeče barve. Kri iz poškodovane vene lahko zelo močno odteka, vendar teče pod manjšim pritiskom kot arterijska;
    • arterijsko krvavitev: kri je močno nasičena s kisikom in je zato svetlo rdeče barve. Ta kri je pod tlakom in zato brizga iz rane hkrati z utripanjem srca. Kri brizga v curku, zato obstaja velika možnost izkrvavitve v kratkem času.

Na travmatološkem oddelku se nepričakovano znajdejo mlajši in starejši, zdravi in kronično bolni ljudje, s široko paleto problemov in različnimi načini življenja. Poškodba se lahko zgodi pri delu, med rekreacijo ali doma. Vse preveč je žrtev prometnih nesreč in fizičnega nasilja.

Travmatska rana nastane nenadno, nepričakovano. Pacient je v aktivnem obdobju svojega življenja poln načrtov. Rana je zanj nekaj novega; v pacientu se vzbudi dvom glede njegove kariere, strah ga je brazgotin, ki so vzrok za spremenjen videza telesa. Poškodovanec je lahko brez predhodnih zdravstvenih težav. Na zdravljenje je nepripravljen; morda bo moral spremeniti ustaljeni način življenja in svoje prehranske navade.

Glede na posege govorimo o treh vrstah celjenja ran:

  • primarnem celjenju ali celjenju s primarno namero, kjer govorimo o takojšnjem zaprtju vrzeli s šivi, presadki ali režnji;
  • če se rana celi spontano, brez aktivnega poskusa zapiranje tkivne vrzeli, govorimo o sekundarnem celjenju (npr. pri zelo kontaminirani rani ali pacientu, ki ni iskal zdravniške pomoči). Spontana reepitelizacija in skrčenje sčasoma premostita tkivno vrzel;
  • o terciarnem celjenju ali odloženem primarnem zdravljenju govorimo, kadar rano sprva zdravimo z večkratnimi zaporednimi odstranitvami odmrlega tkiva; ko pa je dovolj čista, jo zdravnik zašije, krije s presadki ali režnji. Tako zdravnik zdravi vnete in močno kontaminirane rane pogosto v navezi s sistemskimi ali lokalnimi antibiotiki.

Vrste travmatskih ran

Odrgnina (Excoriatio)

Je površinska rana z odrgnjenimi vrhnjimi sloji kože in je največkrat posledica delovanja strižnih sil, napetosti ali pritiska med kožo in topim predmetom. Pri teh poškodbah je poškodovana vrhnjica in del usnjice. Take rane se navadno hitro zacelijo s pospešenim naravnim nadomeščanjem odmrlih celic vrhnjice ali iz ostankov kožnih priveskov (lojnic, lasnih čebulic). Pri praskah in odrgninah je praviloma prisotna kapilarna krvavitev, ki se običajno spontano ustavi. Rana se zdravi brez brazgotinjenja.
Take rane so pogosto okužene s prodom, umazanijo ali steklom. Če se je npr. poškodovanec ponesrečil na pločniku ali umazani cestni površini, je velika verjetnost, da so njegove rane okužene z umazanijo, ki je idealno okolje za rast mikroorganizmov.

Ureznina (Vulnus scissum) in vsekanina (Vulnus sectum)

Ureznina je rana povzročena z ostrim predmetom. Robovi rane so gladki, ravni z majhno izgubo tkiva. Po globini so rane različne; poleg kože in podkožja so pogosto poškodovane tudi globlje ležeče strukture in tkiva (mišice, žile, živci, kite), redkeje kosti in organi. Rano je s pravilno in pravočasno kirurško oskrbo mogoče ozdraviti brez kakršnih koli težav.
Če je rana povzročena z udarcem ostrega predmeta ali padcem na oster predmet govorimo o vsekanini. V takih primerih so lahko poleg mehkih tkiv (kože in podkožja) pogosto tudi ostro prerezane mišice, kite, žile in živci, kosti sklepi in organi. Prebadanje kože s predmetom onesnaženim z zemljo ali živalskim iztrebkom predstavlja veliko tveganje za okužbo z gram pozitivnimi organizmi, kot so bakterije Clostridium tetani ali Clostridium welchii.

Vbodnina (Vulnus punctum)

Je običajno posledica poškodb z ostrimi predmeti, je globoka in neredko sega v telesne votline. V takih primerih je vstopna rana na koži ali sluznici majhna in se z ozkim kanalom konča v globlje ležečem tkivu ali pa na nasprotni strani prodre navzven. Rana je lahko nevarna zaradi možnih poškodb v notranjosti telesa.

Raztrganina (Vulnus lacerocontusum)

Nastane zaradi delovanja sile, npr. posledica padca, drobljenja ali udarca s topim instrumentom. Robovi rane so značilno nazobčani in neenakomerni. Resnost raztrganine je odvisna od vzroka, velikosti, globine in lokacije. Raztrganine so najpogostejša vrsta ran. Najpogostejše so na predelih zgornjih in spodnjih udov. Nastanejo, ko sila deluje poševno na površino in povzroči pretrganje kože in/ali sluznic. Prepoznamo jih po nepravilnih robovih in deloma odmrlem tkivu. So različno globoke, imajo številne žepe in tunele, ki so izpolnjeni z mrtvim tkivom, strjeno krvjo in tujki. Pri večjih raztrganinah so poleg obsežnih poškodb mehkih tkiv (kože, podkožja in mišic), poškodovani tudi žile in živci, izpostavljena in/ali poškodovana je lahko tudi kost. Prekrvljenost robov rane in globljih tkiv je pogosto zmanjšana in preživetje tkiva je večkrat vprašljivo. Pogosto so raztrganine umazane, polne tujkov, zato lahko pride ob neustrezni oskrbi do hudega vnetja.

Strelna rana (Vulnus sclopetarium)

Nastane s strelnim orožjem ali drobci eksplozijskega orožja. Strelna rana je skoraj vedno nevarna, globoka, lahko tudi usodna. Značilnost poškodbe s strelnim ali eksplozijskim orožjem je, da pri eni poškodbi nastaneta dve rani: vstopna in izstopna. Kadar izstopne rane ni, pomeni, da so delci streliva ostali v telesu; potrebno jih je kirurško odstraniti.

Ugriznina (Vulnus morsum)

Je zelo pogosta rana, ki je posledica ugriza živali in človeka. Zaradi velikega števila kužnih klic v ustni votlini (zobovju in slini) je velika možnost okužbe z različnimi klicami. Le-te se po ugrizu naselijo v koži, podkožju ali mišičnih vlaknih žrtve. Po krvi lahko potujejo tudi v druge, oddaljene dela telesa. Večina okužb je polimikrobnih (več aerobnih in anaerobnih vrst povzročiteljev). Lahko se razvije huda okužba, ki se hitro širi v globino in povzroča razkroj mišičnih ovojnic, kit, sklepov in kosti.

Zmečkaninski sindrom

Pojavi se lahko pri obsežnejših poškodbah mehkih tkiv in posledični nekrozi mišičnega tkiva. Značilne poškodbe so obsežne stisnjenosti udov, na primer pri potresih, rudarskih nesrečah ali pri zasutjih v plazovih. Redko se ta sindrom pojavlja tudi pri ljudeh, ki niso utrpeli travme, so pa bili podvrženi izjemnim telesnim naporom, npr. dolgotrajno nepremično čepenje.

Utesnitveni sindrom

Gre za utesnitev tkiv znotraj mišičnih lož, zlasti na goleni in podlahti. Mišico ali skupino mišic obdaja čvrsta vezivna ovojnica – fascija. Med fascijo in mišico se nahaja rahlo vezivo, ki vsebuje kapilare, limfne žile in živce. Na določenih mestih tvori fascija pregrade (intermuskularne septume), ki omejujejo zaprte prostore – kompartmente. Utesnitev nastane zaradi povišanega tlaka, ki je posledica otekline, krvavitve ali zunanjega pritiska. Povečan tlak v anatomskih mišičnih ložah povzroča hudo bolečino, sčasoma pa pride tudi do motenj prekrvavitve in odmrtja tkiv.

Kirurško zdravljenje pomeni fasciotomijo, pri kateri zdravnik vzdolžno prereže kožo in mišično fascijo nad prizadeto ložo in s tem sprosti pritisk v poškodovanem delu. Rane po pusti odprte in sterilno pokrite; po nekaj dneh jih nato zapre z direktnim šivom; če to ni mogoče, pa s prostimi kožnimi presadki. Medicinske sestre tako rano zaradi močnega izcedka previjajo večkrat dnevno in ob tem opazujejo prizadeti ud (pulze).

Če hude utesnitve ne zdravimo z opisanim posegom ali zdravljenje ni pravočasno, mišice v prizadeti loži odmrejo, nastale kontrakture pa so lahko katastrofalne in zahtevajo obsežne korekcijske operacije, včasih tudi amputacijo uda.

Oskrba travmatske rane

V travmatskih ranah vedno najdemo prisotnost mikroorganizmov, zato je preprečevanje okužbe eden od glavnih ciljev v oskrbi travmatske rane. Okužbo sveže travmatske rane najbolje preprečimo:

  • s čiščenjem in razkuževanjem okolice rane;
  • z ekscizijo robov rane;
  • s pravilnim zašitjem.

Ali bo prišlo do okužbe ali ne, je odvisno od več dejavnikov. Vse, kar lahko naredimo, je zmanjšanje števila mikroorganizmov v rani. Okužbe so glavni vzrok za podaljšanje kirurškega zdravljenja. Poškodovanca lahko hudo prizadenejo in tudi življenjsko ogrozijo. Povzročajo znatno obremenitev zdravstvenega osebja, večjo porabo zdravil in sanitetnega materiala ter podaljšujejo ležalno dobo. Primerni so torej vsi ukrepi, s katerimi lahko okužbe preprečujemo ali vsaj zmanjšamo njihovo pogostost.

Ukrepi za preprečevanje okužb morajo biti usmerjeni na vse tri skupine dejavnikov, ki sodelujejo pri njihovem nastanku. Zmanjšati je potrebno kontaminacijo, okrepiti odpornost telesa in ustrezno delovati na različne pospeševalne ali zaviralne vplive okolja. Kontaminacijo preprečimo z doslednim upoštevanjem aseptičnih načel pred, med in po operaciji.

Uporaba kemoterapevtikov in antibiotikov za preprečevanje okužb na splošno ni primerna. Nekritična uporaba lahko pripelje do nevarnejše okužbe z odpornimi bakterijami in lahko resno ogrozi pacienta, ki ga zdravnik zdravi, pa tudi druge paciente (bolnišnična okužba).

Zdravstvena nega pri oskrbi travmatske rane

Zdravljenje rane je v domeni zdravnika, medtem ko je za prevezo rane po navodilu zdravnika kompetentna medicinska sestra. Primarno travmatsko rano vedno oskrbi kirurg. Medicinski sestri da navodila za nadaljnjo oskrbo rane. Pri vsaki prevezi medicinka sestra kritično oceni rano in svojo oceno zabeleži v pacientovo dokumentacijo. Opazuje obseg odmrlega tkiva, videz dna rane, količino in vrsto izločka, okolico rane ter morebitne znake vnetja. Medicinske sestre svojo pozornost usmerijo na znake vnetja (rdečina, bolečina, oteklina, umazan in smrdeč izloček) in o morebitnem pojavu le-teh takoj obvestijo zdravnika. Pacientu redno merijo telesno temperaturo, zdravnik pa občasno naroči kontrolo vnetnih parametrov.

K oskrbi rane sodi tudi ocena okolice rane, kar je posebej pomembno, kadar rana obilno izloča. Kadar ima poškodovanec zunanji fiksator ali pa veliko obvezilnega materiala, ki prekrije tudi zdrave dele kože, nikakor ne sme pozabiti na njeno toaleto. Nepoškodovano kožo, ki je zaradi prisotnosti obvezilnega materiala ni mogoče negovati drugače kakor med prevezo, je treba vedno umiti, osušiti in po potrebi namazati.

Za oskrbo ran se na oddelku uporabljajo sodobne obloge za oskrbo ran. Medicinska sestra jih izbere skupaj z zdravnikom. Izbiro obloge zabeleži v pacientovo dokumentacijo. Akutna travmatska rana pri sicer zdravih in mlajših poškodovancih celi hitro, zato je potrebno izbiro obloge prilagoditi vsakokratni oceni rane ob posamezni prevezi.

Posebna pozornost mora biti je s strani negovalnega osebja namenjena bolečini. Bolečina pri prevezi rane otežuje delo, podaljšuje čas izvedbe preveze in povzroča strah ter odpor poškodovanca do prevezovanja rane. Bolečina je pogosto v navezi s poškodbami novo nastalega tkiva, ki je izredno nežno in ranljivo, zato je zelo pomembno, da za prevezo medicinska sestra izbere primerno oblogo, ki ob odstranitvi ne poškoduje granulacijskega tkiva.

Pri vsaki prevezi travmatske rane je treba upoštevati aseptična načela, da rane z nepravilnim pristopom dodatno ne inficiramo.

SVETOVANJE IN INFORMACIJE

BOLNIŠNICE IN KLINIKE
041 318 260
(Melita Grumerec)

PATRONAŽNE SLUŽBE
041 452 999
(Patricia Uzar)

DOMOVI STAREJŠIH OBČANOV
051 624 181
(Barbara Kraševec)

Scroll to Top