Opeklina je rana, ki lahko nastane na različne načine pri opeklinski poškodbi zaradi delovanja toplotne, kemične, električne energije na tkiva ali zaradi sevanja (radiacije). Najpogosteje sta pri opeklini poškodovana epidermis (pokožnica) in cutis (usnjica). Opeklina predstavlja pogosto in bolečo obliko poškodb, ki lahko pustijo trajne in vidne posledice, a sodobni načini so v zadnjih nekaj desetletjih močno izboljšali zdravljenje tovrstnih ran.

Najpogosteje so opeklinske rane posledica dotika kože in/ali sluznice z vročimi tekočinami (paro, vrelo vodo, oljem ipd.) in delovanja toplotne energije v obliki suhe vročine (plamena, razbeljene kovine, vročega zraka). Že kratkotrajna izpostavljenost temperaturi, višji od 49 °C poškoduje celice kože. Pri temperaturi nad 50 °C se prične denaturacija proteinov in odmiranje tkiva.

Površinske in globoke opekline

Površinske opekline prizadenejo ali uničijo samo vrhnje plasti kože (povrhnjico in del usnjice). Nova koža lahko ponovno zraste iz ohranjenih celic lasnih mešičkov in žlez v koži. Take opekline se lahko ob ustreznem zdravljenju (hlajenje z mrzlo vodo, a ne dlje od 30 min) zacelijo same. Povrhnje dermalne opekline se zacelijo v treh tednih, navadno brez hipertrofičnih brazgotin in ne povzročajo funkcionalnih in večjih estetskih motenj, zato operacija in kritje s prostimi presadki kože ni potrebno. Cilj zdravljenja je omogočiti okolje za dobro celjenje rane, preprečiti okužbo in zmanjšati bolečino.

Globoke opekline pa v nasprotju s površinskimi prizadenejo ali uničijo celotno debelino kože (povrhnjico in usnjico), včasih še podkožje, redkeje mišice in kosti. Ne zacelijo se same. Zdravi se jih operativno, z izrezom odmrlega tkiva in kritjem s prostimi presadki kože ali kožnimi nadomestki. Pri številnih opeklinskih ranah odločitev za način zdravljenja ni lahka, saj so rane pogosto različne globine in površine, poleg tega pa lahko obsegajo funkcionalne predele telesa.

Opekline se delijo v štiri stopnje, ki jih opredeljuje resnost poškodbe tkiva.
I. stopnja: rdečina na koži, bele lehe na poškodovanem tkivu in manjša bolečina na mestu poškodbe. Prizadeta je pokožnica. Primer opekline I. stopnje so sončne opekline.
II. stopnja: na prizadetem mestu nastanejo površinski mehurji. Stopnja bolečine je odvisna od oživčenja prizadetega mesta kože.
III. stopnja: pokožnica je uničena, poškodovano je tudi podkožno tkivo. Na površju je včasih prisotna krasta. Poškodovano mesto se zabrazgotini, poškodovani so tudi lasni mešički in keratin.
IV. stopnja: opekline te stopnje poškodujejo mišice, kite, ligamente. Pojavijo se hude ožganine tkiva in podkožja. Ker je podkožje le delno ali v celoti uničeno, je potrebna presaditev tkiva.

Opeklinske rane se večinoma lahko obravnava ambulantno, približno 300 poškodovancev z opeklinami na milijon prebivalcev pa potrebuje bolnišnično zdravljenje, in sicer zaradi površine  rane ali pa zaradi spremljajočih zapletov in poškodb. Statistika kaže, da ima manj kot 25 % sprejetih bolnikov opeklino večjo od 20 % skupne telesne površine (STP). Najpogostejše so opekline s plamenom in kontaktne opekline (55 %), sledijo oparine (40 %), kemične in električne opekline pa predstavljajo 5 % opeklinskih ran. Največji delež opeklinskih ran je v starostnem obdobju med 15. in 64. letom (60 %), druga najpogosteje opečena starostna skupina so otroci med 1. in 4. letom (20 %), sledijo otroci/adolescenti stari 5-14 let (10 %) ter odrasli nad 65 let (10 %). Na splošno so v vseh starostih skupinah zaradi življenjskega stila in vedenjskih navad pogosteje opečeni moški.